Za izboljšanje naše spletne strani in Vaših izkušenj uporabljamo piškotke. Z nadaljevanjem brskanja po naši spletni strani, sprejemate naš pravilnik o piškotkih. Izvedite več.

Politika piškotkov

Spletna stran uporablja spletne piškotke, s katerimi zagotavlja boljšo uporabniško izkušnjo, omogoča interakcijo z družbenimi omrežji in za analizo prometa. Z nadaljno uporabo spletne strani se strinjate s politiko piškotkov. Več o politiki piškotkov si preberite tukaj
Potrdi

Ta služba me bo ubila!

Huawei ForumHuawei Forum
Blog

Da res ne veš, kaj ti bo življenje prineslo, je nekako sprejeto dejstvo, ki pa zaradi tega ni nič bolj neprijetno, ko se zgodi. Tako smo sedeli na sestanku in premlevali ideje, kaj bi lahko storili za naslednji video. Če sem še pred kratkim mislil, da je bil spust po planiški jeklenici ena najbolj adrenalinskih zadev, ki sem jih v zadnjem obdobju naredil, je naslednji podvig vse skupaj dobesedno odpihnil.

“Kaj pa, če bi skočil z letala? P20 Pro ima noro stabilizacijo in ob vseh tresljajih, ki bi jih tam gor doživel, bi bil to super test,” je izustil Pero. “Pa še kaj bi lahko preizkusili gor. 3× optični zoom, recimo. Pa počasne in super počasne posnetke. Pa …” in tako je Pero prodal idejo, da me nekega sobotnega dne strpajo v letalo, odpeljejo na višino 3.600 m in vržejo proti tlem. Hvala, Pero. Res.

A sem že omenil, da sploh še nisem nikoli v življenju letel z letalom? V slabo tolažbo mi je bilo zgolj dejstvo, da se zaradi prihajajočega skoka s padalom sploh nisem več sekiral glede letala. Terry Pratchett je imel v enem od svojih romanov zapisano super misel, ko je čarovnik Rincewind na leteči preprogi izustil, da se boji tal. Ne višine. Tal. Višina te ne ubije, tla te.

Morbidne misli sem nekako potlačil in pred menoj se je razpirala pista letališča Portorož. Letalo je vzletalo in na tla so v tandemu pristajali ljudje, ki so si skoka s padalom dejansko zaželeli. Kako smo si ljudje različni. Po moji glavi pa je rojilo tisoč misli: kako se bom počutil tam gor, kako se bom počutil, ko bom skočil, kako bom v roki obdržal svoj P20 Pro, kako bom sploh lahko kaj posnel, kako bom dol prišel živ? Bližje, kot je bil trenutek skoka, več šuma je bilo v moji glavi. Zaupal sem padalski ekipi. Nisem pa zaupal sebi. Imeli smo dva poskusa, ampak kaj če zamočim in ne dobimo nobenih posnetkov?

Napočil je čas, ko sem sem si moral nadeti kombinezon in poseben pas, s katerim sem bil nato pripet na padalca. Pri letalu sem ugotovil, da to sploh nima nameščenih stranskih vrat. Ne vem, zakaj me je to presenetilo, a trikrat lahko ugibaš, kdo je sedel tik ob odprtini? Sem pa vsaj imel lep razgled, ane?

Vzlet je postregel s pospeškom, ki ga nisem pričakoval. Manjši šok, a sem se hitro zbral in začel snemati ter fotografirati celo pot do višine 3.600 m. Kakšen razgled! Soline so čudovite in hitro sem se začel igrati z optičnim zoomom in primerjati, kako zelo se lahko približam tlem skozi objektiv kamere na zadnji strani mojega P20 Pro. Fotka, video, fotka, video … Primerjam, kakšna je razlika med stabiliziranim in ne stabiliziranim posnetkom (izkazalo se je, da kar precejšnja, mimogrede). Skoraj sem pozabil, da sem nekje nad začetnim delom hrvaške Istre, kamor smo morali zakrožiti, da smo dobili dovolj višine. Kar na enkrat me po rami potreplja moj tandemski padalec: “Takole Uroš, ponoviva še enkrat kako bova skočila. Najprej boš dal noge skozi vrata in jih skrčil pod letalo. Z rokami se boš prijel naramnic, glavo boš dal nazaj in prsi naprej. Potem bova skočila. Ko te potrepljam po rami, lahko spustiš naramnice. Po kakšnih 40 sekundah bom odprl padalo in potem imava lepo vožnjo do tal.”

Ko sem spravil srce iz grla nazaj v prsni koš, sem poskrbel še za zadnjo varnostno potezo. Vzel sem srebrni lepilni trak in z njim trdno prilepil P20 Pro na mojo roko. Nekako si nisem predstavljal, kaj bi se zgodilo, če bi mi sredi leta odfrčal iz rok. O tem raje nisem razmišljal. Tako sem bil sedaj vsaj tehnično pripravljen na skok.

Noge so visele čez vrata letala. Telefon je snemal, držal sem se za naramnice, glavo držal nazaj, prsni koš na ven in … nekaj sekund je okoli mene vršalo, nisem vedel kaj je gor in kaj je dol. Držal sem se za naramnice in niti slučajno nisem čutil, kako me je kolega zadaj trepljal po rami. Zmrznil sem. Šele, ko je nasproti mene priletel drugi padalec in mi pokazal naj se spustim, sem spet zadihal in sprostil roke. Veter je okoli mene pihal tako intenzivno, da tega en znam opisati. Zračni upor je potiskal ob mene navzgor, gravitacija je želela nasprotno. Kaos. Res sem imel občutek, da nimam nobenega nadzora. Le stežka sem telefon usmeril v padalca nasproti za nekaj sekund, preden sem začutil, da se je odprlo padalo in svet okoli mene se je umiril. Veter je še vedno pihal, a sedaj je bilo vse veliko bolj znosno.

Ostali del poti je potekal mirno in uglajeno in počasi sem začel razumevati, zakaj skakanje s padalom zasvoji. Razgled je bil popoln. Modrina morja, lepota solin, jasno nebo … še letališče in hiše pod menoj so bile kot iz pravljice. Naredil sem še nekaj fotografij, posnel video ali dva in že sem bil na tleh. Ponovno sem se rodil in začel sem se veseliti drugega skoka.

Odločil sem se, da za drugi skok ne bom prilepil telefona na roko. Naj se zgodi, kar se pač bo. Enaka rutina na poti gor in ponoven adrenalinski šok, ki ga je še toliko bolj napajalo dejstvo, da res ne smem iz rok spustiti svojega P20 Pro. Skok je uspel in tokrat nisem zmrznil. Sedaj je napočil trenutek resnice, ko je bilo potrebno preprijeti telefon. Preprijem je uspel in zajel sem nekaj sekund padca. Noro. Uspelo je, telefon je obstal v moji roki. Takšno početje je skrajno nevarno in tega resnično ne počnite sami. S padalsko skupino smo imeli dogovorjeno, da to počnemo nad solinami, kjer ni verjetnosti, da telefon zadane nedolžnega mimoidočega. Jaz sem sprejel to tveganje, da ga vam ni treba.

V nekaj urah smo torej posneli kup posnetkov in se večkrat nasmejali na moj račun. Verjamem pa, da jo je na koncu še najslabše odnesel Pero, ki ne prenaša najbolje vožnje, med katero mora snemati in se obračati po vozilu (pa naj bo to avto ali pa letalo). Ob pristanku je bil vidno pretresen. Če sem mislil, da sem jaz potegnil kratko s skokom, jo je Pero verjetno odnesel slabše. Pero, ti si bil tisti dan MVP!

Ko smo že pri MVPjih: P20 Pro me je presenetil na celi črti. Da, stabilizacija je super, ko si na tleh, vendar pa se je ob surovih pogojih vibracij in vetra odrezala fantastično. Optični zoom je bil kot nalašč za zajemanje fotografij s takšne višine in dejstvo, da sem ga lahko obdržal v roki pove nekaj o ergonomiji naprave. Še več, ko sem kazal posnetke mojstrom padalcem, ki dnevno skačejo in snemajo z namenskimi športnimi kamerami, so vsi bili povsem šokirani, ko so videli, kaj mi je uspelo posneti in zajeti. Mislim, da P20 Pro zelo hitro postaja moje najljubše orodje in tale končni video zelo nazorno pokaže zakaj.

Lep pozdrav,
Andrej
Ekipa Huawei foruma

0
Za komentiranje se prijavite ali pa se vpišite.